Skoči na vsebino
Gumb išči Zapri iskalnik
+386 (0)5 330 1000
odpri iskalnik po strani

Udbovci bi se nasmejali do solz, ko bi videli, kaj počnemo

01.02.2024
DP-1.JPG

Antropolog dr. Dan Podjed je višji znanstveni sodelavec v Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU in izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Je raziskovalec, pisec in predavatelj. V drugem delu intervjuja sva spregovorila o družbenih omrežjih in o internetnih bogovih. Priporočamo izjemno zanimivo branje.

Kakšna postaja naša družba zaradi poplav družbenih omrežij? Morda zbegana? Mnogi se sprašujejo, kateri pristop je pravi?
Dobro, da ste omenil tudi poplave v vašem vprašanju. Mislim, da se je prav med letošnjimi avgustovskimi poplavami pokazalo, da nismo samo digitalizirana družba, ampak da smo še vedno tudi sočutna družba, strpna, solidarna. Se mi zdi, da so med poplavami priplavale na plano marsikatere dezinformacije. A se je istočasno pokazalo, kako pomembna so spletna družbena omrežja zato, da se ljudje podpirajo, bodrijo, si pomagajo, identificirajo ključne probleme, zbirajo sredstva. Nisem samo črnogled kar se tiče prihodnosti spletnih družbenih omrežij. Me pa moti, ko jih nekateri imenujejo družabna družbena omrežja. Mislim, da je to napačen izraz, ker zaradi njih nismo bistveno bolj družabni, ampak smo kvečjemu manj družabni. Zato ker se družimo na daljavo, ker skušamo komunicirat s stotinami ali celo tisočimi ljudmi preko zaslona.

Pogosto pa pozabimo na to dejansko družabnost, pozabimo na svoje prijatelje, sorodnike, otroke, starše, znance, sodelavce in jih zapostavljamo. To me najbolj skrbi. To, da se naša družba zaradi omrežij, na katerih živimo in zaradi zaslonov, pred katerimi v povprečju prebijemo tudi do osem ur dnevno, kar je v bistvu toliko kot redna delovna zaposlitev delavca, vedno bolj zapira, atomizira. Ne postajamo bolj pametna družba, temveč smo v marsičem bolj neumni kot smo bili v preteklosti. Vsekakor pa manj povezani.

Kaj pa porečete o paradoksu, da je globalna digitalizacija povzročila padec vseh mej, istočasno pa smo priča vse več vojnam?
Tudi to je posledica življenja na omrežjih. Zaradi vseh globalnih družbenih omrežjih kakršno je Twitter, zdaj X, Facebook in drugih nismo bolj povezani kot bi človek pričakoval, ampak smo se v bistvu zaprli v svoje informacijske mehurčke. Še bolj smo se tribalizirali, atomizirali, postali razdvojeni v svojih razmišljanjih. Zakaj? Zato, ker je veliko lažje nekomu zabrisat v obraz neko besedo, misel, ki je zreduricana na omrežju X na 280 znakov. In takrat ne vidiš človeka. Takih stvari kot si jih ljudje izrečejo na omrežjih, verjetno ne bi nikoli človeku povedali v obraz. In zato se med njima vzpostavi distanca, namesto da bi se povezala. In še to težnjo imamo, da se povezujemo predvsem z enako mislečimi, s katerimi se zapremo v svoj informacijski mehurček, iz katerega ne vidimo več. Zato postaja naša družba bolj zaprta, ne pa bolj odprta. Bolj izolirana, ne pa bolj povezana.

Na družbenih omrežjih, ki bi v svojem bistvu morala povezovati ljudi, je začuda tudi prijateljstvo razvrednoteno. Ne moreš imeti 5 milijonov prijateljev …
Ne. Ne moreš imeti niti 50 prijateljev, če sva realna. Lahko imaš od enega do deset prijateljev. In tudi ta številka se zaradi uporabe omrežij znižuje. V preteklosti so imeli ljudje več prijateljev, mislim, da tam med 5 in 7 ljudi. Ki jim lahko res zaupaš, ki jih lahko kadarkoli pokličeš. Vsak se lahko vpraša, če sploh ima še kakšnega prijatelja, poleg teh prijateljev na omrežjih. Sam imam denimo na facebooku 5 tisoč prijateljev. Tem ljudem se reče prijatelji. Mislim, da doživljamo inflacijo prijateljev in hkrati devalvacijo tega pojma. Noben pojem morda ni bolj razvrednoten kot pojem prijateljstvo. Mislim, da je to s strani podjetij kot je Meta, ki je lastnica omrežje Facebook, res grd trik. Da so vzeli besedo prijateljstvo in jo uporabili za nepreštevno množico ljudi, s katerimi se povezujemo na daljavo in jih pogosto nismo niti še srečali.

Informacije se preko družbenih omrežij širijo s svetlobno hitrostjo. Je zaradi tega svet boljši? Nam je to prineslo več plusov ali več minusov?
Živimo v dobi viralnosti. Nek video posnetek, neka informacija lahko čez noč zaokroži po svetu, skoraj tako hitro kot virus SARS-CoV-2, ki je povzročil pandemijo korona virusa covida-19. Vprašajmo se, če je svet boljši zaradi tega. Ne vem, če moramo vse vedeti. Ne vem, če moramo takoj vse vedeti. Imamo probleme s preobremenjenostjo z informacijami. Ker do nas pride ogromno informacij takoj. Ob tem pa se postavlja tudi vprašanje, kaj je sploh res. Zadnja aktualna globalna stvar je vojna med Izraelci in Palestinci. Takoj po raketiranju bolnišnice v Gazi se je že postavilo vprašanje, kaj je res. Kdo je to naredil? Takoj so se začele širiti informacije in hkrati dezinformacije. In ker dobimo informacije takoj in ker jih dobimo preveč, smo zmedeni. Ne vemo več, kaj je resnica in kaj je laž. Hkrati pa se fokus hitro preusmeri od ene krize k drugi krizi. Zato pravim, da živimo v času trajne krize, ki je tudi povzročena z našim načinom življenja na družbenih omrežjih.

Od zdravstvene krize med pandemijo covida smo šli takoj v vojno v Ukrajino. Takrat je virus izginil z naslovnic. Takrat se je fokus preusmeril v vojno v Ukrajini. Zdaj se je ta fokus prenesel na Gazo oziroma Izrael. Na ta način pozabljamo na nekatere ključne probleme, ki so tu, z nami, v našem lokalnem okolju in jih kar nehamo gledati. Ne posvečamo se več toliko podnebni krizi, ker je postala neka drugorazredna tema. Malo smo se je že naveličali. In je treba čakati, da se bo končno zgodila neka druga kriza. Potem pa nam take krize pljusknejo dobesedno v obraz. Kot se nam je zgodilo avgusta lani, ko nam je nebo padlo na glavo. Kar je seveda posledica tega, kar počnemo s podnebjem.

Je dobra stran družbenih omrežij ta, da so ljudje začeli izražati svoja osebna mnenja? V času pred nastankom družbenih omrežij so bili bolj kot ne izključno poslušalci in bralci. Zdaj jim omrežja omogočajo, da se lahko vsak trenutek opredelijo do tega, ali denimo verjamejo Palestincem ali Izraelcem, ali Rusom ali Ukrajincem ali pa da je resnica nekje vmes … Ali da se opredelijo do vseh informacij, ki so jim ponujene …
Mene to zelo skrbi. Mislim, da živimo v času tiranije lastnega mnenja, ko vsak misli, da ima prav. In to tudi objavi javno in potem za tem stališčem stoji. Ne glede na to, ali strokovnjaki pravijo drugače ali skupnost pravi drugače. Če ima dovolj sledilcev, to trditev razširi med milijone ljudi. Tako kot je denimo filmski igralec Woody Harrelson, ki ima več kot 3 milijone sledilcev na Instagramu, v času pandemije covida poobjavil neko trditev, ki je bila povezana s teorijami zarote v smislu, da vas bodo čepirali s cepivom proti covidu in vas usmerjali na daljavo preko stolpov 5G.

Potem je sicer zbrisal ta zapis, a škoda je bila že narejena. Informacija je zaokrožila po svetu. Tako je en človek s svojo trditvijo, ki je bila absolutno zgrešena in ni bila znanstveno podprta, naredil velik problem. Ljudje pa mu verjamejo. Zakaj? Zato ker je Woody Harrelson, ki ima več milijonov sledilcev. Nekateri so si res nakopičili ogromno tega socialnega kapitala in delujejo kot žarišča v omrežjih. Ali pa kot je nekdanji ameriški predsednik Donald Trump zagovarjal stališče, da covid pozdravimo tako, da grgramo zdravilo za malarijo hidroksiklorokin ali pa da se obsevamo z ultravijoličnimi žarki od znotraj. Pač neke ideje, ki jih je potem objavil tudi na omrežjih in so jih ljudje potem poobjavili. To so informacije, ki takoj zaokrožijo po svetu. Nekaterim ljudem verjamemo bolj, drugim manj. Predvsem tistim, ki jim sledimo, seveda verjamemo bolj. To so naši prijatelji in zaupniki. Prioritete imamo žal postavljene tako, da postavljamo lastno mnenje pred skupno mnenje. In skupno mnenje postavljamo pred vedenje in znanje.

Mislim, da nismo več družba znanja. Ampak da se to znanje, ki je naše skupno bogastvo, dejansko raztaplja, razgrajuje. Znanje je tudi konsenz, da verjamemo v nekaj. Da zaupamo znanstvenikom, ki so porabili leta, desetletja, da so postali strokovnjaki za virusne prenose bolezni ali pa komunikologom, da so strokovnjaki za viralni prenos informacij. Če se meni pokvari avtomobil, ga peljem k mehaniku. Če si zlomim nogo, grem k zdravniku. Ker strokovnjakom enostavno verjamem. Mislim, da moramo prekiniti ta kult amaterizma, ko vsak misli, da ima prav in vsak izraža svoje mnenje in ga glasno zagovarja. Moramo spet vzpostaviti zaupanje v strokovnost. Da začnemo spet verjeti strokovnjakom, ki se res posvečajo nekemu področju.

Vaš komentar pomenljivega stavka iz knjige Davea Eggersa z naslovom Krog - Videti in vedeti veliko je dobro, videti in vedeti več je bolje …
Priporočam branje te knjige, ker na zelo lep način piše o tem, kako tonemo v družbo nadzora, ki je seveda utemeljena na napravah, ki jih imamo ves čas s seboj. Pametni telefoni, pametne televizije, pametne kamere nas spremljajo na vsakem koraku. Sicer je lahko ideja nadzora načeloma tudi koristna. Veliki brat ni samo tisti slabi veliki brat. On je tudi tisti, ki najde vašo babico s pomočjo naprave, ki ima demenco in se je izgubila v prostoru in času ter je šla na napačen avtobus in nekam zatavala. V tem primeru nič narobe, celo dobro. Hkrati pa se mi zdi, da je ta veliki brat tudi tisti, ki sledi našim otrokom, ko uporabljajo pametne naprave in zaradi tega postajajo vse bolj neavtonomni. To me skrbi. Ker uporaba tovrstnih naprav spreminja človeka.

Tudi raziskave med londonskimi taksisti so pokazale, da se tistim, ki uporabljajo navigacijo, ko grejo od točke A do točke B, spreminjajo možgani. Hipokampus, ki je odgovoren za ustvarjanje spominov in deli možganov, ki so odgovorni za prostorsko orientacijo, se jim spreminjajo in šibijo. Nastaja človek, ki brez navigacije ne zna priti iz Ljubljane v Podčetrtek. Če ta navigacija na poti reče nekje sredi mosta zavijte desno, naredimo prav to. Ker verjamemo navigaciji bolj kot samim sebi, svojim čutom, svojim spominom.

Po eni strani obsojamo totalitarne režime, po drugi strani pa vidimo moderne demokracije, ki gredo v smeri totalnega nadzora. Gre za isto stvar?
Zelo hitro sprejmemo načelo totalnega nadzora, tudi zaradi varnosti. Zaradi občutka varnosti se je naš svet leta 2001 postavil na glavo zaradi terorističnega napada na WTC v New Yorku. Takrat se je spremenil način, kako vstopamo na letališče. Zdaj pa smo šli še korak dlje. Od te družbe tveganja, ki smo jo vzpostavljali celo 20. stoletje, smo prešli k družbi nadzora. K družbi totalnega nadzora povsod, po možnosti na vsakem koraku. Nadzorni sistem kamer pri Kitajcih je morda šel bolj v ekstrem, ker je povezan, kvantificiran. Ideja je bila taka, da ima vsak kitajski državljan svojo kreditno številko, ki je odvisna od tega, kako je priden.

Ko se zgražamo nad kitajskim sistemom družbenih kreditov in totalnega nadzora s pomočjo tehnologij, tudi mi nismo daleč stran. London, Ljubljana ali pa Beograd imajo ogromno kamer, tudi takih, ki jih sploh ne vidimo. In če seštejemo vse to, kar vedo o nas zavarovalnice, banke, centri za socialno delo, zdravstvene ustanove, policija, pa Google, Facebook, Instagram in vsa ostala spletna podjetja, smo že globoko noter. Ali kot je rekel bolničar Volodja v velikem briljantnem valčku, drami Draga Jančarja, vsi smo noter, vsi smo v. Ampak on je imel v mislih psihiatrično ustanovo. A tudi tu smo vsi noter. In ne vidimo več poti ven. Pravzaprav sploh več ne vidimo možnosti obstoja brez tovrstnih naprav. In zato pravim, da je odklop ena ključnih besed za prihodnost, če želimo ohranit še ta kanček demokracije v nekem bolj digitaliziranem času. Če se temu odpovemo, se odpovemo demokraciji. Ker mislim, da moramo samostojno razmišljati, biti avtonomna bitja, vsaj za trenutek. Če pa bomo naredili še ta zadnji korak, da glavo priključimo direktno na napravo s pomočjo rešitve kakršna je neuralink, ki jo financira Elon Musk, potem pa smo res še bolj noter. Glava je zadnja utrdba zasebnosti.

12164286887860665_phone-292994_1280.jpg

Včasih so ljudi nadzirale samo države, zdaj jih tudi zasebniki kot so Elon Musk, Mark Zuckerberg, Jeffrey Bezos. Res je, da jih skušajo regulatorji omejevati, a dirka s časom pri razvoju je enormna. Se jih sploh da nadzirati ali pa se jih samo malo korigira?
Meni ni zanimivo to, kako digitalni velikaši, jaz jim pravim kar fevdalci, spremljajo ljudi, temveč to, kako sploh lahko ljudje pristajamo na to igro in spremljamo sami sebe. S seboj ves čas nosimo prisluškovalne in sledilne naprave, ki se jim rečejo pametni telefoni. Udbovci in Stasijevci bi se nasmejali do solz, ko bi slišali, da mi kupimo pametne telefone, plačujemo mesečno naročnino zanje, potem pa še plačamo za podatke, ki so nam jih že pobrali, da jih dobimo nazaj. Trikrat plačamo za lastne podatke. Mislim, da je to največja ironija sedanjega časa.

Ta sistem moramo predrugačiti, moramo se bolj zavedat vrednosti svojih podatkov. Ker naši digitalni dvojniki zdaj niso v naši lasti, ampak so v bistvu tlačani, ki delajo za zasebna podjetja. So izven nas. Mislim, da bi morali postati lastniki svojih digitalnih dvojnikov. Če že, naj bodo naši delavci in naj delajo za nas. Tako sem enkrat predlagal nekemu Googlovcu, ki je zelo visoko v evropski hierarhiji, naj nam vrnejo pol denarja, ki nam ga poberejo enkrat mesečno od vsakega našega digitalnega dvojnika. Če bi nam vsako podjetje, ki nam sledi, dalo svoj delež, med 10 in 20 evri, bi se lahko nabralo 200 do 300 evrov. To bi lahko bil nek temelj univerzalnega temeljnega dohodka. No, in ta gospod je rekel, da sem sebičen človek, ker tako razmišljam. Zato ker je to bistvo njihovega poslovnega modela. Rekel mi je, da oni pač znajo te podatke zbrati, analizirati, agregirati. A jaz bi pa kar pustil ta zlat prah, da leži naokrog? In to je moj zlat prah.

Vidimo, da lahko internetni velikaši direktno vplivajo tudi na vojno. Elon Musk je s svojimi Starlink sateliti Ukrajincem po invaziji Rusov omogočil dostop do interneta. Istočasno pa onemogočil, da bi Ukrajinci z droni napadli Krim, ki je pod ruskim nadzorom.
Ja, tisti, ki ima v rokah nadzor, ima tudi moč nad tem, kaj se dogaja na svetu. To je še en dokaz več, da tisti, ki upravlja s podatki, upravlja s svetom. Zato včasih razmišljam, da se ljudje kot so Elon Musk, Jeffrey Bezos, Mark Zuckerberg in drugi velikaši današnjega časa – vsi trije našteti so tudi med 10 najbogatejšimi zemljani - na nek način spreminjajo v bogove. Ne le to, da živimo v digitalnem fevdalizmu, ampak v digitalnem panteonu. Hkrati seveda tudi v panoptiku. V panteonu, kjer različni bogovi, božanstva obvladujejo različne segmente našega sveta. In ta bog kakršen je denimo Elon Musk, ki je za 44 milijard ameriških dolarjev kupil svoj svet, svoje vesolje, ki se mu je prej reklo Twitter. On je nekega lepega dne rekel: jutri vaš svet ne bo več moder, ampak bo črn, imenoval se bo X.  In 400 milijonov ljudi, ki na Twitterju redno objavlja, živi takorekoč tam, prebije ure in ure dnevno, so rekli, kaj pa naj drugega. Kot da reče bog, tvoje nebo jutri ne bo več modro, ampak rdeče ali pa zeleno. Pač se sprijazniš z novo realnostjo.

Yuval Noah Harari je v svoji knjigi Homo deus izpostavila tezo, da se človek spreminja v božje bitje. Raymond Kurzweil, vodja inženirskega razvoja v Googlu, pa pravi, da bomo do leta 2045 postali digitalizirana bitja, da se bomo naložili na digitalne platforme s svojimi mislimi, s svojimi spomini. Torej, oba napovedujeta prihod božjega človeka, ko se bomo dvignili iz svojih teles. Meni pa se zdi, da se človeštvo cepi na dvoje: en del je po številu ljudi bistveno večji, drugi manjši. Da o premoženju niti ne govorimo. Gre za peščico velikašev, ki se dvigujejo v nebo in to tudi v realnem svetu.

Lastnik Amazona Jeffrey Bezos je v začetku leta 2021 poletel v nebo z raketo v obliki penisa. Meni se je zdel to res simbolni trenutek: penetracija človeka v digitalne in fizične oblake, ta pretvorba tega človeka v neko božje bitje. Jaz sem zgoraj, vi ste spodaj. Bezos je človek, ki se je leto pred tem obiskom vesolja ločil in dal svoji nekdanji ženi ob slovesu 36 milijard ameriških dolarjev. To je res ogromen znesek. Tu vidimo, koliko denarja obvladujejo ti ljudje, koliko podatkov obvladujejo ti ljudje in v kolikšni meri obvladujejo naša življenja.

Zanimiva je tudi zgodba multimilijarderjev, ki se zakopavajo v podzemne bunkerje. Douglas Rushkoff je o tem napisal knjigo: Survival of the Richest: Escape Fantasies of the Tech Billionaires. In glavno vprašanje, s katerim se ubadajo je, kako doseči, da jih njihovi varnostniki ne bodo pobili, ko bo denar propadel. Varnostniki pa bodo takrat imeli v rokah orožje. Morda bodo oni zasedli njihove bunkerje.

Zato se tudi strinjam s Slavojem Žižkom in Janisom Varufakisom, da je kapitalizma počasi konec. Da se ustavlja to kolesje kapitalizma in da se začenja nov sistem, ki je bližji fevdalizmu, kjer smo pretežno samo še tlačani ali pa morda celo verniki v božanstva. Ta homo deus, ki nastaja, ne bomo vsi. To bo šlo za majhno skupino ljudi, ki bodo kot bogovi obvladovali naše svetove, mogoče spreminjali našo fizično realnost. Vplivali na to, da se bo ta miza, ki je pred nama, dvignila v zrak. Ali pa se mi bo samo zdelo, da je tako, ker bom imel v očeh leče ali pa bom povezan z neuralinkom na telefonu ali pa na kako drugo napravo. Tisti, ki bo to počel, bo obvladoval fizično in digitalno resničnost. Tisti bo lahko vplival na našo zavest in vplival tudi na to, kakšne bodo naše vsakdanje odločitve. Tudi naše politične odločitve, za koga bomo volili in za koga ne bomo. Pa tudi to, katera pijača nas bo zamikala. Tako ne bomo rabili več oglasov v fizičnih prostorih, mogoče se bodo pojavljali samo še v naših glavah.

Zanimivo je tudi to, da človek zmeraj uporabi tehnologijo v dobro in slabo. Pogledamo kamero, ena lepa naprava, s katero lahko snemaš ljudi, stvari in zbiraš lepe spomine. Lahko pa se jo izkorišča za nadzor ljudi. Drug primer je dron, s katerim lahko posnamemo lep pogled iz zraka. Po drugi strani pa je postal nepogrešljiv v vojaških spopadih. Je to v človekovi naravi, da izkoristi ves potencial, ki mu ga določena stvar ponuja? Da preizkusi vse njene limite …
Kamera kot rekvizit ali pa fotoaparat je lahko izjemno nekaj dobrega, ki vzpodbuja ustvarjalnost. Moja dva sinova sta ljubitelja fotografije. Rada hodita naokrog in fotografirata. Potem te fotografije razvijemo in jih damo na steno. Mislim, da smo izkoristili te tehnologije do maksimuma. Tudi drone smo že imeli doma in z njim snemali vse mogoče. Jaz nisem tehnofob. Nočem strašit pred tehnologijami. Ravno nasprotno, jaz sem velik tehnofil. Mene so tehnologije spreminjale že od rane mladosti. Svoj prvi računalnik sem dobil, ko sem imel 9 let – bil je ZX Spectrum z 48 kilobajti delovnega spomina. Ta računalnik me je zaznamoval, ker sem se tudi naučil programirat, in sicer v programskem jeziku Basic. To znanje programiranja mi koristi še danes pri razumevanju algoritmov, pri razumevanju, kako delujejo naprave.

Mislim, da je večji problem naprav, ki jih uporabljamo danes in ki jih uporabljajo mladi, da so črne skrinjice. Zaprti sistemi, ki jih ne moremo več odpret. A vi lahko odprete svoj telefon? Kaj je notri, nihče ne ve. Ne moremo popravit telefona. Zadnji avtomobil, ki sem ga popravljal, je bila Zastavin Yugo 45. Zamenjal sem mu izpušno cev, ko mu je odpadla. Ali pa svečke. S seboj sem imel kar kladivo, pa sem potolkel po štarterju, da je Yugo začel spet delat. Zdaj pa motorja ne moremo niti več odpret. Avti so postali zaprti sistemi, računalniki so postali zaprti sistemi, telefoni so postali zaprti sistemi. In zato zagovarjam več odprtosti. Da vemo, kaj je v napravah, kako delujejo in kako one obvladujejo naše življenje. Meni se zdi to izjemno pomembno. Moramo obvladovat orodja, ki jih uporabljamo. Ne pa da jih samo sprejmemo takšna kot so.

Na družbenih omrežjih smo se v veliki meri odpovedali svoji zasebnosti. Smo se  preprosto prepustili toku?
Zasebnost je razmeroma nov koncept v človeški zgodovini. Nismo je vedno poznali. Smo jo vzpostavljali. Mislim, da je zasebnost eden izmed temeljev sodobne demokracije. Pravica do zasebnosti, pravica, da nihče ne vdre v vaš prostor, pravica, da ste samo individuum, samo jaz, brez drugih ljudi. In to pravico bi morali branit do zadnjega diha. Mi smo pa se ji v zadnjih 20 letih odpovedali, dobesedno jo razdali v zameno za všečke, v zameno za sledilce, v zameno za prijatelje. In tako kot je Lenart Kučič odlično napisal v spremni besedi h knjigi Videni, ki sem jo pred časom izdal in obravnava to temo – pot v totalitarizem je tlakovana z všečki. Govoril je seveda o digitalnem totalitarizmu.

Mislim, da ta digitalizirana prihodnost ni Orwellovsko siva in črna, temveč nas čaka bolj Huxleyeva prihodnost iz knjige Krasni novi svet (Aldous Huxley). Torej rožnata, optimistična. To je še bolj grozno. To je še hujša distopija. Ta pisan svet všečkov, barv. Ne bo tako kot v Orwellovem romanu 1984 zamorjen vsakdanjik, ko morate opravljat svojo tlako v tovarni. Ne, z užitkom greste tja,  z užitkom razdate svoje podatke, z užitkom odprete vrata in okna, da vas drugi gledajo. In temu smo se odpovedali. Zasebnosti praktično ni več.

Ali človek sploh lahko vpliva na to, kaj lahko Google in ostali vedo o nas? Je edina pot, da se odklopiš od vseh družbenih omrežij?
Nisem radikalec. Nisem pristaš tega, da bi odvrgli telefone, da bi razbili računalnike, v tem ludističnem smislu. Da bi se slekli do golega v nudističnem smislu. Lahko se tudi. Pa bi objemali drevesa, šli v naravo.  Nič narobe, če komu to paše. Gotovo pa nujno potrebujemo pravico do odklopa. Je pa sploh vprašanje, če si jo sploh še lahko zagotovimo in privoščimo. Telefoni so postali vseprisotne naprave, ki jih imamo praktično ves čas s seboj. Imamo možnost izbire, a je res precej radikalna ideja, da bi v tem sistemu imel tudi pravico do odklopa. 

Da lahko rečeš: ta teden pa jaz ne delam in da se lahko kadarkoli izklopiš. Da svojega digitalnega dvojnika vrneš k sebi in takrat on ne dela. Tudi da imaš dejansko pravico do izbrisa. Da so tvoji podatki res tvoji podatki in da ti upravljaš z njimi in da rečeš, zdaj pa ne bom več viden na spletu.

Ampak veste, kako težko se je izbrisat. Jaz sem to videl na primeru Twitterja, ko sem naredil svoj digitalni samomor. Če se hočeš tam ubit, to traja tedne. Ker te še petkrat vprašajo, ali si res ne bi mogoče premislili, ali ste prepričani. In potem še vsi vaši podatki ostanejo gor, vsi vaši stari Twitti. Tako da sem moral plačati nekemu programu, da je brisal moje stare Twitte. Ubiti se na Twitterju ni samo tako preprosto, ampak tudi nekaj stane. Včlanit se v tovrstno omrežje, pa sploh ni problem. Kot v kakšno tajno sekto. Izpisat se ali iti ven, to pa je zelo težko. Zato se splača res temeljito razmislit, preden odpremo profil na nekem novem omrežju. Vprašati se moramo: zakaj je to dobro, ali nam bo koristilo? Kaj je smisel tega? Ali se splača? Ne samo kot posamezniku, ampak tudi kot družbi.

No, včasih je treba biti malo radikalen. Včasih mora človek tudi pri sebi reči, zdaj pa je dosti tega. Tako kot če imaš probleme z alkoholom, se mu moraš odpovedat v celoti. Jaz priznam, da sem infoholik. Ogromno časa sem preživel in še vedno preživljam na omrežjih in se skušam ves čas brzdat, tudi s pomočjo tehnologij, tehnoloških pripomočkov. V zadnjem času pa sva se z ženo dogovorila, da telefone puščava na šivalnem stroju, ko prideva iz službe. In da je to čas za naju, za družino in za to, da bereva, pospravljava, se pogovarjava. Zdi se mi, da tako nič ne zamujam.

Intervju z dr. Danom Podjedom, prvi del - Umetna inteligenca ne more nadomestiti zdravstvenih poklicev