Odhaja Boris Fabjan, pomemben simbol šempetrske bolnišnice

Boris Fabjan, ki je bil v šempetrski bolnišnici zadolžen za energetiko, odhaja v zaslužen pokoj. A bo kot zaprisežen kolesar ostal še naprej aktiven. "V šempetrski bolnišnici sem delal okoli 30 let, prej sem bil v gospodarstvu. Zadolžen sem bil za energetiko, predvsem za klima naprave. Na področju vzdrževanja smo skrbeli za različne pline, kisik idr. Leta 1991 smo izvedli veliko prenovo v bolnišnici: inštalirali smo nove parne kotle, nove toplovodne kotle. Bilo je pestro. V ekipi energetikov nas je bilo pet, a smo bili ta prava klapa," je povedal energični Boris Fabjan in nadaljeval:

"Spomnim se poplav v devetdesetih letih, ko je bilo poplavljeno pol bolnišnice. Bilo je res hudo. Ko smo šli z dvigalom v stari stavbi do dna, nismo niti pomislili, kaj nas čaka. Ko smo prišli v klet in so se odprla vrata, nas je poplavilo do pasu. A smo tudi ta problem rešili."

S kolesom z Goričkega v Piran
"Kot član sindikata sem pomagal pri organizaciji sindikalnih igrah vseh slovenskih bolnišnic in na njih tudi aktivno sodeloval. Več let smo bili na Otočcu, potem v Umagu, zadnja leta na Bledu. To so bili lepi časi, ko smo se veliko bolj družili kot danes."

"Moja največja strast v zadnjih 16 letih pa je kolesarstvo. Z njim sem se začel ukvarjat, ko sem bil star 50 let. Nikoli ne bom pozabil odisejade, ki smo jo izvedli predstojnik kirurške službe dr. Gabrijel Fišer, vzdrževalec medicinske elektronike Aleš Bajc in jaz, ko smo 14. maja 2021 prekolesarili pot z Goričkega v Piran. Ob sedmi uri zjutraj smo štartali v Prekmurju in ob sedmi uri zvečer smo bili na morju. Za kolesarjenje smo potrebovali 11 ur, vmes pa po dvakrat pol ure pavze. Kot kitarist sem idejo za pot dobil v pesmi Vlada Kreslina."

V Ljubljani se je močno zaiskrilo
Še bolj natančno je slovensko diagonalo, dolgo 335 kilometrov, opisal predstojnik kirurške službe Gabrijel Fišer, dr.med., spec. splošne kirurgije: "Boris je bil super na odisejadi z Goričkega v Piran. Na začetku sem ga opozarjal, da mora malo več jest, ker je bila dolga pot. Drugače pa je šel kot motor. Spomnim se le ene plohe. Od Trojan do Ljubljane smo imeli veter v hrbet in je letelo kot Marija. Ko smo šli skozi Ljubljano, je prišlo skoraj do pretepa. V prestolnici smo pač s kolesarske poti skočili na cesto in ker je bilo malo ozko, nam je en možakar močno potrobil, jaz sem mu pomahal in veselica se je začela. On je začel kričat, jaz pa seveda nazaj. Pol se je že skoraj ustavil, vendar si je na koncu le premislil in je šel naprej. Ful navijačev smo imeli od Logatca naprej, predvsem s strani Borisove družine. Med Postojno in Planino so nas začele bolet mišice. Predaje seveda ni bilo."

"Od Kozine naprej nam je s tempom pomagal Borisov svak. Med spuščanjem s Črnega kala nam je že grozila ploha. In ko smo končno prišli v Piran, se je kakšnih 15 minut kasneje ulilo kot iz škafa. Na poti smo se samo dvakrat ustavili: na Trojanah in v Logatcu. Na Trojanah smo si zaželeli krofa, a se nam ni dalo čakat v dolgi vrsti. Zato smo raje pojedli naše, prej narejene sendviče. Na cilju v Piranu smo pojedli pico in popili pivo. V morje se nismo vrgli, ker je bilo to 14. maja in je bilo še premrzlo za kopat. Za plavanje pa smo bili tako ali preveč utrujeni, saj smo v 11 urah prevozili 335 kilometrov."

"Verjamem, da bo Boris ostal v dobri formi"
"Midva z Borisom sva prvič skupaj tekmovala leta 2011 na dirki Alpe Adria. To je v bistvu neko rekreativno prvenstvo, kjer so dirke v več državah, v Sloveniji, Italiji in Avstriji. In potem smo vozili Franjo, Bad Kleinkircheim, Corsa per Haiti, Pordenone. V svoji kategoriji sem bil skupno tretji, on pa je zmagal. Boris je osvojil slovito Franjo med rekreativci. Bil je tudi državni prvak."

"Midva se bova itak še videvala, saj bova še naprej kolesarila. Mislim, da gre iz bolnišnice eden izmed pomembnih simbolov. Njegov odhod tudi mene spominja, da postajam bolj star. Prepričan sem, da bo ostal v formi," je svoje misli zaokrožil Gabrijel Fišer.

Boris Fabjan je sicer presrečen, ker živimo v času, ko briljirata Tadej Pogačar in Primož Roglič: "Mi kolesarski navdušenci živimo v času, ki nam je res všeč. Jaz sem bil na Touru že osem let nazaj, ko je bil Ajdovec Kristijan Koren kot edini Slovenec na dirki. Zdi se mi, da je bil on na Touru osemkrat, devetkrat. Ko primerjam njegov čas in današnji, se je scena popolnoma spremenila. Slovenci smo postali cenjeni. Na nas po super uspehih Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča gledajo drugače. To, kar se nam zdaj dogaja, je res nekaj neverjetnega. Lepo, da kot kolesarski navdušenci uživamo v tem času, ki nam je dan."

S pozitivno energijo okužil prijatelje in sodelavce
Zoki Stojkov, ortopedski tehnolog, zaposlen v kirurški polikliniki, je o novopečenem upokojencu povedal: "Borisa poznam že veliko let. Začela sva skupaj kolesarit. On je takrat prenehal z nogometom, jaz z rokometom. Najprej sva se začela skupaj vozit s kolesom v službo iz Ajdovščine v Šempeter pri Gorici, potem pa sva šla na maratone kot je Franja. Sodelovala sva tudi na sindikalnih igrah bolnišnic. Tako da sva skupaj doživela veliko razburljivega. Če sem v službi potreboval kakšen strokovni nasvet, mi je zelo rad pomagal. Zaupal sem mu, ker je pač strojnik in energetik."

Borisov sodelavec Peter Šuligoj ni skrival navdušenja nad ajdovskim fenomenom: Boris je bil super. Rad kolesari, tudi na delu ga nisi mogel ustaviti. Zmeraj je bil poln energije in rad pomagal. Skupaj sva delala 25 let. Lahko bi rekel, da je bil pravi specialec.

Tudi energetik Ambrož Paljk je Fabjanu namenil lepe besede: "Z njim sem delal šest let. V veliko stvari me je uvedel, predvsem v klima naprave. Boris je bil prijeten človek, poln energije. Športnik po duši. Tudi mene je navdušil za kolesarjenje. Velikokrat sem ga zamenjal v službi, ko je šel navijat za naše kolesarje na Tour de France. V penziji mu želim, da bi čimveč užival in čimveč prepotoval z novim avtodomom, ki si ga je letos kupil."

Septembra z avtodomom na Vuelto
Koristen nasvet za življenje v penziji pa mu je dala kar njegova žena Silva: "Sama sem že tri leta v penziji. Sem mu že povedala, da naj se najprej umiri, ker mu bo šele čez dve leti ok. Sicer pa se penzije hitro navadiš. To je ugoden čas za človeka. Ni treba gledat na uro. Imamo pa vnuke. Bomo polno zasedeni. A tudi čuvanje otrok je lepo."

In kakšen je Borisov prvi velik načrt v upokojitvi: "Z avtodomom bi rad šel po svetu. Za letos imam načrt, da se bova z ženo Silvo kot navijača udeležila Vuelte in v Španiji ostala cel september."

Galerija