‘’Na področju revmatologije gre za pravo malo revolucijo. Naši pacienti imajo na voljo najnaprednejša biološka in tarčna zdravila’’

01/07/2025

Urški Komel, dr. med., spec. interne medicine so pacienti podelili laskavi naziv Moja revmatologinja 2025. Z njo smo naredili obširen pogovor. Zelo priporočamo.

V akciji Moj zdravnik 2025 so vas za naziv Moja revmatologinja izbrali vaši pacienti. Zagotovo vas je to pobožalo po duši … Ste doživeli pozitiven šok? Od vseh slovenskih revmatologov ste bila izbrana prav vi …
Ko sem izvedela, da sem izbrana za naj revmatologinjo, sem bila zelo vesela in počaščena. Vsi moji kolegi so izvrstni specialisti na svojem področju, zato sem bila zelo presenečena, da so izbrali prav mene. V času, ko se bolniki vse pogosteje srečujejo z dolgimi čakalnimi dobami, kompleksnimi terapijami in izzivi pri usklajevanju bolezni z vsakdanjim življenjem, takšno priznanje pomeni, da mi bolniki zaupajo in da delam dobro. Za vsakega bolnika se potrudim, da mu nudim najboljše zdravljenje.

Zakaj ste se najprej odločili za študij medicine in nato za specializacijo iz interne medicine oziroma revmatologije?
Študij medicine ni bil moja prva izbira. Najprej sem si želela študirati matematiko in kemijo, zanimala me je tudi zgodovina. Ker pa sem radovedna in rada delam z ljudmi, sem izbrala študij medicine. Najprej sem želela postati družinska zdravnica, potem pa sem se odločila za specializacijo interne medicine, s fokusom na revmatologijo. Za to gre zasluga moji mentorici, asist. prim. Nataši Fikfak, dr. med., spec. interne medicine, spec. hematologije. Kadarkoli sem jo potrebovala, si je vedno vzela čas zame. Je res zelo človeška, dostopna in zelo strokovna. Je moja vzornica. In nikoli mi ni bilo žal, da sem izbrala revmatologijo, saj mi to področje predstavlja izziv in jaz v izzivih uživam.

V šempetrski bolnišnici, kjer delujete, ste razpeti med različna delovišča. Kaj vse počne Urška Komel, dr. med., spec. interne medicine? Se ukvarjate izključno z revmatologijo?
V Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca Nova Gorica sem zaposlena od leta 2009. Ne ukvarjam se izključno z revmatologijo, Veliko delam tudi na urgenci in dežuram. Moje delo je psihično in fizično zelo naporno. Še posebej, ker ne skrbim le za bolnike z revmatološkimi obolenji, ampak tudi za ostale bolnike, sprejete na internem oddelku. Včasih se zdravljenje ne izide tako, kot bi se želeli. Kljub dobri oskrbi pacienti bolniki včasih umrejo, kar je sestavni del življenja. S tem se je potrebno treba pač sprijazniti in tega ne jemati kot neuspeh. Veliko časa porabim za administrativno delo.

Rada bi se zahvalila svojemu nadrejenemu, Simonu Bitežniku, dr. med., specialistu interne medicine in revmatologije ter sodelavki in kolegici Katji Stopar, dr. med., specialistki revmatologije, ker sta res super sodelavca. Z obema se odlično razumem in tudi odlično sodelujem. Zelo veliko mi pomeni to, da imamo v bolnišnici dobro ekipo in da smo tesno povezani. Timsko delo in sodelovanje z drugimi zdravniki, pa tudi z negovalnim osebjem, se mi zdi ključno za dobro obravnavo bolnika.

Partnerju in družini sem hvaležna za podporo in razumevanje, ker sem zaradi narave dela velikokrat odstotna med vikendi in prazniki, po dežurstvih pa se domov večkrat vračam psihično in fizično utrujena. Da me življenjski partner, ki je samostojni podjetnik, podpira, mi zelo veliko pomeni. Za oba je delo velika vrednota.

Kaj vas najbolj izpolnjuje pri delu z vašimi pacienti?
Vsekakor dejstvo, da lahko bolnikom pomagam. Zelo sem vesela in zadovoljna, ker lahko našim bolnikom nudim najboljše načine zdravljenja, ki so v tem trenutku na voljo, vsa najnaprednejša biološka in tarčna zdravila. Gre za pravo malo revolucijo. Imamo res veliko srečo, da smo vstopili v obdobje bioloških oziroma tarčnih zdravil. Ta zdravila so varna in učinkovita. Pri bolnikih, ki se zdravijo z njimi, opazimo vse manj deformacij sklepov, poškodb notranjih organov in posledično invalidnosti.

Pri tistih, ki niso imeli teh možnosti, so še prisotne deformacije sklepov. Pri bolnikih, ki so se začeli zdraviti v zadnjih petnajstih letih, pa tega ni več, oziroma so takšni primeri zelo redki. Podaljšala se je življenjska doba naših bolnikov in nenazadnje izboljšala kvaliteta življenja, kar se mi zdi ključno.

Razvijajo se nova zdravila, verjetno je prihodnost v razvoju personalizirane medicine in pa tudi umetne inteligence, ki pa vsekakor ne bo nadomestila dela zdravnika. Z našimi bolniki se je namreč potrebno veliko pogovarjati in z njimi vzpostaviti zaupanje. Zaupanje se mi zdi izrednega pomena v naši klinični praksi, saj brez tega ni sodelovanja bolnika v procesu zdravljenja. In če ni sodelovanja bolnika, tudi zdravljenje ne more biti uspešno.

Rada bi poudarila, da naš zdravstveni sistem kljub določenim pomanjkljivostim ni tako slab, kot se ga velikokrat predstavlja v javnosti. Lep dokaz za to je dejstvo, da imajo slovenski bolniki z revmatološkimi obolenji in nasploh na voljo praktično vsa napredna biološka in tarčna zdravila. Že v sosednji Hrvaški npr. predpisovanje vseh zdravil ni omogočeno. Največjo težavo pri nas sicer vidim v pomanjkanju zdravnikov in negovalnega osebja, za katere opažam, da delo opravljajo predano in s srcem.

Se število revmatoloških obolenj povečuje glede na to, da se prebivalstvo stara? Bo zaradi tega v prihodnosti revmatolog eden izmed najbolj iskanih poklicev?
Tiste prave vnetne revmatične bolezni prizadenejo mlajšo populacijo, med 20. in 40. letom starosti. Degenerativne spremembe pa so seveda značilne za starejše ljudi. Zdi se mi, da je tudi sicer na splošno več avtoimunih obolenj kot so kronična vnetna črevesna bolezen, avtoimunska obolenja ščitnice, nevrološke bolezni. Verjetno je za to kriv naš življenjski slog in vplivi iz okolja.

Naši bolniki so tudi bolj podvrženi številnim dodatnim kroničnim boleznim, denimo metabolnemu sindromu in kardiovaskularnim obolenjem. Neobvladano vnetje pospešuje aterosklerozo, zaradi jemanja določenih zdravil, kot so npr. kortikosteroidi, pa so naši bolniki bolj podvrženi sladkorni bolezni, hiperlipidemiji, povišanemu krvnemu tlaku, osteoporozi, okužbam.

S staranjem populacije se povečuje tveganje za rakava obolenja. In nenazadnje zaradi revmatoloških bolezni in njenih posledic lahko trpi duševno zdravje bolnikov. Tudi temu je potrebno posvetiti pozornost. Bolnike je potrebno celostno obravnavati in redno spremljati njihove zdravstvene parametre tudi za druge pridružene bolezni, če se pojavi sum. Potrebno jih je spodbujati k spremembi življenjskega sloga. Glede na breme revmatoloških obolenj, multiorganske prizadetosti, komorbiditet, kompleksnosti obravnave in zdravljenja naših bolnikov vsekakor noben revmatolog ne bi bil odveč.

Imajo že najstniki veliko problemov s sklepi in z oteženim gibanjem?
Da to drži, ampak tistih pravih revmatoloških bolezni je v otroštvu in najstniških letih malo. Večinoma imajo otroci in najstniki težave zaradi nezdravega načina življenja in zaradi premalo gibanja.

Vaš svet se vrti okoli sklepov (prstov, zapestij, komolcev, ramen, kolkov, kolen) in hrbtenice. Gre za zelo široko področje, zato vaša raziskovalna žilica ne bo nikoli počivala. Zmeraj boste lahko spoznali kaj novega in to boste lahko uporabili pri zdravljenju vaših pacientov …
Revmatologija je zelo široka veja medicine. Seveda pa je poleg terapije zelo pomembno tudi, da se bolnike celostno obravnava in da se jih skuša uloviti v tako imenovanem ‘’oknu priložnosti’’ za zdravljenje. Mislim na to, da je pomembno zgodaj diagnosticirati bolezen in jo začeti takoj zdraviti. Na ta način je seveda prognoza bolezni boljša in tudi zdravila so učinkovitejša. V začetni fazi je bolezen gotovo bolj obvladljiva. Dlje časa kot bolezen traja, težje jo je zdraviti.

Sčasoma namreč lahko nastopijo že strukturne spremembe, tako na sklepih kot tudi na notranjih organih. Zmotno je tudi prepričanje, da je za posledicami revmatoloških bolezni prizadet samo mišično skeletni system. Prizadeti so lahko tudi drugi organi, denimo centralno in periferno živčevje, možgani, pljuča, srce, ledvica, koža, oči, prebavila.

Tesno sodelujete s fizioterapevti in če je potrebno z ortopedi?
Drži. Fizioterapija je ključna pri ohranjanju gibljivosti sklepov in mišične moči. Ko pa se pojavijo strukturne spremembe sklepov, pride na vrsto sodelovanje z ortopedi. Z njimi sodelujemo predvsem takrat, ko bolečina zaradi hude obrabe sklepov in deformacij postane neobvladljiva z zdravili in je potrebno sklepe zamenjati. 

Glavni izzivi revmatologije v prihodnosti?
Vsekakor skrajševanje čakalnih dob in povečanje števila revmatologov. Če bi bili morda revmatologi vsaj nekoliko razbremenjeni drugih delovišč v bolnišnici, kot so urgence in dežurstva, obravnave drugih internističnih bolnikov na oddelkih, bi lahko imeli več ambulant in bi bilo več časa tudi za vse korake v postopku obravnave bolnika. Veliko večino naših bolnikov obravnavamo ambulanto in v naši dnevni bolnišnici, kjer opravimo večino diagnostike in zdravljenja, redko je potrebna daljša hospitalizacija.

Izziv se mi zdi tudi triaža napotnic. Mi se seveda trudimo, da redno izobražujemo družinske zdravnike s predavanji in z delavnicami, saj je njihova pravočasna reakcija in napotitev k nam, specialistom, tako zelo pomembna. Vseeno pa se zgodi, da k nam nekateri bolniki pridejo pozno na obravnavo. Vsa nujna stanja, kot sta na primer gigantocelični arteritis ali septični artritis, so obravnavana preko urgence. Če triaže napotnic zaradi slabo izpolnjenih podatkov niso dobro narejene, lahko takoj nastane težava.

V našo ambulanto prejmemo napotnice od osebnih zdravnikov, ki naj bi bile izpolnjene s ključnimi podatki, kot so recimo število bolečih in otečenih sklepov, prisotnost povišanih vnetnih parametrov, pridruženih specifičnih simptomov in znakov za določeno vnetno revmatično bolezen. Žal so napotnice včasih slabo izpolnjene, treba jih celo zavračati in to spet podaljša diagnostiko ter začetek zdravljenja.

Če bi bile napotnice pravilno izpolnjenje, bi se že s triažo lažje opredelili, kateri bolniki potrebujejo prednostno obravnavo. Trenutno namreč v začetku obravnave naše bolnike obravnavamo ‘’papirnato’’, sama pa imam veliko raje osebni stik s pacientom.

Je revmatologija ena izmed najbolj zaželjenih specializacij pri mladih zdravnikih?
Revmatologija žal ni zaželjena specializacija, kar je velika škoda, saj je zelo zanimiva. Sama bi si želela, da bi se več mladih odločalo za specializacijo iz revmatologije. Rada bi, da bi revmatologija postala bolj privlačna specializacija za mlade zdravnike. Mladi se raje odločajo za specializacije kot so npr. dermatologija, kardiologija ali radiologija.

Kaj pa revmatologinja Urška Komel počne v svojem prostem času, ko se popolnoma odklopi od revmatologije?
V prostem času rada plavam, kolesarim in hodim na daljše sprehode. Zelo rada berem, in sicer kriminalke, ljubezenske romane, zgodovinske knjige. Ko imam več časa, rada tudi kuham, pečem, urejam okolico hiše, vrtnarim. Obožujem tople mesece, sonce, pomlad in še posebej poletje. Brez potovanj in morja si prostega časa ne morem predstavljati. Rada potujem v južne države in morske destinacije, kot so Italija, Hrvaška, Grčija.

Ob morju se sprostim, v senci borovcev in ob šumenju valov rada vzamem v roke dobro knjigo. Tako si napolnim baterije za vse izzive, ki me čakajo v življenju in nenazadnje tudi v službi. Veliko veselje mi pomenijo družina, prijatelji in tudi delo ter z njimi povezani izzivi. Od glasbe rada poslušam rock in dalmatinske klape. To sicer ne gre najbolj skupaj, a oboje mi je všeč.  Sama bi se označila za delovno, pošteno, vztrajno, tudi trmasto in pa dostopno, kar se mi zdi ključno za opravljanje mojega poslanstva.

''Urška jemlje zdravniški poklic kot poslanstvo. Je predana svojemu delu. Za paciente skrbi vestno in skrbno. To se odraža v tem priznanju, ki ga je dobila. Tega pa ne bi bilo, če ne bi imela dobrih mentorjev in dobre ekipe, ki jo spremlja. Na podelitvi sem izvedela veliko stvari, ki jih nisem vedela o Urški. Denimo to, da je želela postati družinska zdravnica. Meni se zdi, da je bila od zmeraj samo internistka, in to zelo dobra internistka z analitično mentaliteto in izvajanjem dobrih diagnostičnih metod. Mislim, da zelo dobro prouči stanje bolnika in se potrudi, da pride od neke ugodne rešitve. Kadar imamo kakršnokoli težavo v naši družini, najprej seveda pokličemo Urško in se posvetujemo z njo,'' je Urško Komel opisala njena svakinja Nataša Trošt.

Med letošnjimi nagrajenci je bila tudi Maja Martinuč Bergoč, ki je bila nekoč zaposlena v šempetrski bolnišnici, zdaj pa je stalna zdravnica v dializnem centru v Kobaridu. 

''Tako Urška kot Maja sta bili moji dobri učenki, jaz pa njihova mentorica. Obe sta bili izjemni raziskovalki, analitičarki. Dobre timske sodelavke. Spoštljive do vseh profilov v timu. In kar je najpomembnejše pri njiju– izjemna humanost in spoštljivost do bolnikov. Kar učim, hočem tudi videti, ali se je obneslo. In pri njiju se je obneslo v polni meri. Ko sem se z njima pogovarjala o diagnostiki in zaključkih pri zdravljenju, sta znali obe reči: jaz pa ne mislim tako. Jaz bi pa iz tega in onega sklepam drugače. To je ključno, kar sem ju naučila. Da razmišljata s svojo glavo,'' je vrline Urške Komel in Maje Martinuč Bergoč izpostavila asist. prim. Nataša Fikfak, dr. med., spec. interne medicine, spec. hematologije.