Skoči na vsebino
Gumb išči Zapri iskalnik
+386 (0)5 330 1000
odpri iskalnik po strani

Malo adrenalina je fajn, a je treba uporabljat zdravo pamet

10.01.2024
fotka ležeča.jpg

Travmatolog Marko Dobravec, ki je v šempetrski bolnišnici izvedel prvo operacijo hrbtenice, je navdušen motorist, alpinist, plesalec tanga, ljubitelj glasbe in knjig. Pred vami je drugi del intervjuja. 

Gledamo filme, ki predstavljajo trauma centre, urgence. Kar naprej gledamo neko akcijo, dramo. Je to v realnem svetu res, ali v filmih zelo pretiravajo?
Pri nas urgenca ni organizirana tako kot jo gledamo v ameriških filmih. Je malo drugače. Lahko pa tudi pri nas na urgenci postane zelo dramatično in zelo živahno. Sploh v primeru kakšnih množičnih nesreč. Takrat je lahko zelo podobno kot v ameriških filmih.

Imate kakšen ventil za sproščanje?  Ko v službi zaprete vrata in greste domov. Morda šport, greste na kolo? Mogoče meditacija, poslušanje glasbe?
Imam celo kopico hobijev. Ampak zdravniškega dela ne doživljam kot službo. Jemljem ga kot poklic, kot način življenja. Ni nekaj, kar bi poskušal ob treh popoldan izklopiti. Saj ne moreš. Ogromno pacientov ima moj osebni telefon in dvigam telefon neznanim številkam in sem vedno dostopen. Niti se ne želim iztrgati iz tega. Zdravnik sem. To počnem. Tudi ko obrezujem živo mejo, se s sosedo pogovarjava o njenih zdravstvenih težavah. Seveda pa je treba polniti baterije. Imam vse sorte hobijev. Zelo rad pobegnem na motor. Zelo rad pobegnem v hribe. Plezam, meditiram. Veliko časa posvetim argentinskemu tangu.
 
Ker vidite poškodbe hrbtenice pri motoristih, ste morda zaradi tega bolj previdni, ko sami vozite motor?
Že prej sem bil previden.

Niste polagali ovinkov?
Šel sem samo tako daleč, da je bilo še pametno in varno. Nisem divji motorist. Rad imam sproščujočo vožnjo.

Ste mogoče vi doživeli kakšno hudo poškodbo v svojem življenju, pa so vas potem oskrbeli vaši zdravniški kolegi?
Nikoli.

Je zdravniku lažje, če se poškoduje in potem že ve praktično vse, kaj ga čaka na operacijski mizi in kako bo potekala rehabilitacija?
Ne vem, če mu je lažje. Bojim se, da ne. Morda je zdravniku še težje.

Bi vas takrat zagrabila skušnjava, da bi temu zdravniku pridigali, kaj je treba narediti, kaj je najboljše za vašo poškodbo, da se mora posvetovati z vami, ker ve, da ste zdravnik?
Najprej je treba ohraniti zdravnikovo strokovno dostojanstvo. Ne bi mogel kolegu pridigati, kaj naj naredi, saj bi se slabo počutil zaradi sebe in zaradi njega. In če bi videl, da me zdravi zdravnik, v katerega nimam takšnega zaupanja, da bi se mu prepustil in da bi ga moral celo popravljati, bi ga zamenjal za takšnega, ki bi mu lahko zaupal. Seveda bi bil vseskozi v kontaktu z njim in bi me zanimalo, kaj se dogaja z menoj. Nikoli pa mu ne bi  diktiral, kaj naj počne. 

Vaše izkušnje s ponesrečenci, ki so športniki? Predstavljajo večji izziv kot drugi?
Operiral sem kar nekaj športnikov in imel zanimive izkušnje. Poklicni športniki so lahko pri enaki operaciji, pri enaki poškodbi veliko bolj motivirani kot drugi pacienti. Takrat vidiš, kaj se da iz človeka iztisniti, če ima motivacijo.

Včasih vidimo kakšnega pacienta, ki se še tri mesece po operaciji komaj po kuhinji vleče. Se pa spomnim zelo resnega profesionalnega športnika, ki je začel s smučanjem, ko je imel rano na hrbtu še speto s šivi. Razliko med vrhunskimi športniki in drugimi dela tudi dejstvo, da je bilo telo športnika v času poškodbe oziroma operacije na bistveno boljšem nivoju. Če je nekdo že prej zaležan in se potem še poškoduje, po operaciji veliko globlje štarta v novo življenje in ima daljšo pot okrevanja.

Nekateri športniki so neučakani ali pa jih k temu sili pogodba, da se prehitro vrnejo v polni pogon in tvegajo še kakšno hujšo poškodbo. Denimo motoristi … Lahko prelisičimo naravo?
Ne moremo prelisičiti narave. Spomnim se motorista, ki je imel zlomljeno nadlaktnico in potem si jo je zlomil še dvakrat, ker se je prehitro vrnil na motor. Ko operiramo zlomljeno kost, jo učvrstimo s ploščo, premostimo zlom in čakamo, da se kost zaceli. Plošče, ki jih dajemo noter, niso namenjene temu, da bi nosile obremenitve namesto kosti. So samo začasna premostitev. Katerikoli material vzameš, se bo zlomil, če ga boš konstantno zvijal. Ti materiali niso namenjeni temu, da zdržijo obremenitev dirke MotoGP. Pri nekaterih športnikih zagotovo gre za zlorabo telesa in medicine. Včasih to tudi drago plačajo, včasih pa se izide.

Pri športnikih ponavadi ne gre za hujše poškodbe kot pri drugih. Gre bolj za nerealna pričakovanja. Preživetje pri poklicnih športnikih je odvisno od idealnega  funkcioniranja telesa, zato se jim zmeraj mudi nazaj v polni pogon. A biologija je enaka tako pri njih kot pri meni ali pri vas.

Nekateri ljudje imajo ekstremne športnike za samomorilce. Pravijo, da alpinisti, potapljači, padalci, dirkači izzivajo svojo usodo. A oni uživajo v tem svojem početju, čeprav se jih večina zaveda, da je možnost hudih poškodb oziroma smrti velika. Nekoč mi je vrhunski športnik dejal, da se to njemu pač ne more zgoditi …
To je nezrelo razmišljanje. Seveda se ti lahko zgodi. Jaz sem bil nekoč tudi alpinist. Zdaj sem se kar precej umiril in še samo malo plezam in se vozim z motorjem. Ne mislim, da je to nekaj, kar je treba prepovedati. Treba je uporabljati malo zdrave pameti.  Seveda šport nosi s seboj povečano tveganje. V teh ekstremnih športih je črta med varnim in nevarnim res tanka. Tudi športno plezanje je  stoodstotno varno početje, pa se tu in tam malo ponesreči.

In nekdo nam mora, recimo, tudi žlebove zamenjati,  tudi to je ekstremen šport. Nimamo nobene garancije. Lahko padeš tudi po stopnicah in se ubiješ. Statistično gledano več ljudi umre zaradi padca po stopnicah kot pa v hribih. Vemo, da so hribi lepi. Malo adrenalina je tudi fajn. Prav tako veliko več ljudi umre v avtomobilih kot v letalih. Pa  se bolj bojimo letala kot avtomobila. Na tleh si torej statistično manj varen kot v zraku. Zanimiv paradoks.

Smo morda do otrok preveč pokroviteljski in pazimo, da si slučajno ne bi kaj naredili? Včasih starši niso bili pretirano zaskrbljeni, če je otrok padel in se potolkel. Danes nekateri iz tega delajo pravo dramo …
Moja otroka sta tudi padala in se potolkla. Seveda verjamem v to, da si mora otrok nabirati izkušnje v življenju. Malo ga moraš opozarjati na določene nevarnosti, ko je še zelo majhen. Potem pa mu moraš pustiti, da poleti. Varovanje in pretirana skrb, to je šlo sedaj preko vseh meja. Seveda se mora kdaj potolči. Z občutkom, da ni garancije, da nismo nesmrtni, da smo ranljivi, pa je treba živeti. Moja otroka sta lahko splezala na vsako drevo, pa nisem kričal za njima.

Z ženo sva ju tako vzgajala, da sta se že zelo zgodaj začela voziti v vrtec s kolesom. Seveda sem šel sam za njima s kolesom in ju spremljal. Bili smo stoodstotno kolesarska družina. Dokler nisem prišel v Šempeter, sem se vsak dan v službo vozil s kolesom. In tudi otroka vsak dan v šolo. In to po snegu, po dežju. Sta se naučila, da si včasih pač moker in se preoblečeš, ko prideš na cilj. Naših otrok nismo nikoli zavijali v vato in to se mi tudi ne zdi potrebno.

Obožujete šport ali ga samo gledate?
Ne bi se ravno razglasil za športnika, se pa redno ukvarjam z rekreativnim  športom. Maratona pa zagotovo ne bi tekel, rajši umrem. Sicer športa nikoli ne gledam.

Radi potujete?
Potujem zelo rad, nisem pa veliko prepotoval. Za daljša potovanja zmeraj zmanjka časa. Mogoče se bo v naslednjih letih kaj spremenilo. Po Evropi pa z ženo kar veliko potujeva zaradi tanga. Pa tudi z otrokoma smo naredili kar nekaj kilometrov.

Kot zdravnik ste prebrali ogromno medicinskih knjig. Imate tudi drugo  literaturo? Je knjiga vaša obvezna oprema kamorkoli greste ali pa tudi vaša prijateljica doma?
Vedno smo drugim v zabavo  na počitnicah, ko potegnemo iz avta šotor, dve brisači in tri zaboje knjig. Zanimata me človek in družba in vse, kar je s tem povezano. Človek kot individuum, človek kot socialno bitje in družba kot fenomen.

Kaj pa moderna tehnologija: telefon, tablica, televizija …
Televizije nimamo v hiši že 25 let. Telefon in tablico uporabljam po potrebi.

Ste na družbenih omrežjih in imate morda 5 tisoč prijateljev?
Gotovo ne. 5 tisoč je res veliko.

Eni jih imajo milijon …
Facebook uporabljam predvsem za komunikacijo s svojimi tango prijatelji. Da se srečamo na različnih dogodkih. Drugih družbenih omrežij pa ne uporabljam.

Morda obožujete glasbo? Pojete, igrate na kakšen inštrument? Ste hodili v glasbeno šolo?
Nisem hodil v glasbeno šolo, sem pa bil samouk na kitari. Zdaj si tega ne morem več privoščiti, ker sta oba otroka kar vrhunska glasbenika. Hči je poklicna glasbenica – pianistka z akademsko izobrazbo. Sin pa je jazz saksofonist. Sicer tega ne bo poklicno počel, lahko pa bi. V tej konkurenci s svojimi tremi akordi ne morem več priti do veljave. Za mojo dušo pa je hiša zmeraj polna glasbe. In sicer zelo širokega razpona, ker je hči zaprisežen klasik, sin pa navija za jazz in igra glasbo, ki je meni mogoče malo bližja. V zadnjem času poslušam ogromno jazza, sicer pa mi je stari rock zelo blizu. Jugo rock, z glasbo grem preko meja.

Intervju z Markom Dobravcem, prvi del

Galerija